Veterinar Jože Črnko: Dobro slovensko meso izvažamo v tujino in drago prodamo, staro in nekvalitetno meso pa jemo mi

V slovenski živinoreji je najpomembnejša govedoreja, sledijo ji perutninarstvo in prašičereja.  

Potrošniki se morajo zavedati pomena domače hrane

Veterinar Jože Črnko je odgovoren za nadzor in inšpekcijo živalskih proizvodov v vseh fazah. Opozarja na dejstvo, da se naša živinoreja lahko prilagaja do določene mere, veliko odgovornost pa nosijo predvsem kupci, da ozavestijo pomen domače hrane in s tem povezane višje cene.

Velik problem opuščanje kmetijstva

Eden od največjih izzivov sodobnega kmetijstva, o katerem se v javnosti praktično ne govori, je opuščanje kmetijstva. Zaradi slabe ekonomske slike, vsako leto kmetijstvo opusti na tisoče kmetov po celi Evropi.

V Sloveniji vsako leto izgubimo okrog tisoč kmetij, to so tri na dan. Za tako majhno deželo, kot je Slovenija, so to katastrofalne številke.

»To je problem vseh nas Slovencev, zlasti tistih, ki živijo v mestu, kajti oni so največji krivci, da se to dogaja. Danes hoče kupec imeti poceni in dobro hrano in to dvoje ne gre skupaj,« je jasen Črnko.

Kakovost ima ceno

Slovenski potrošniki se morajo začeti zavedati, da če hočejo kvalitetno, zdravo in lokalno pridelano hrano, bo ta stala nekoliko več od poceni uvožene hrane, ki jo najdemo na trgovskih policah.

Slovenske kmetije zaradi majhnosti enostavno ne morejo konkurirati velikim kmetijam iz Zahodne Evrope in njihovi hiperprodukciji.

Naše kvalitetno meso izvažamo in uvažamo poceni meso

Črnko izpostavi paradoks, da večino kvalitetnega slovenskega mesa izvozimo v Italijo, na drugi strani pa uvažamo poceni italijansko meso k nam.

»Slovensko meso je po kvaliteti top 3 ali top 5 v Evropi,« meni Črnko.

Dobro slovensko meso izvažamo v tujino, ga tam drago prodamo, staro in nekvalitetno meso, praviloma iz blagovnih rezerv zahodnoevropskih držav, uvozimo nazaj k nam.

Povprečen Slovenec gleda le na ceno, meni Črnko, ali še huje: »Ne bom pri sosedu kupoval, da ne bo na meni služil.«

Mlada prevzemnica

Kmetija Bokan z Vaneče je kombinirana poljedelsko-živinorejska kmetija in sega že več generacij nazaj.

Kmetijo je leta 2011 prevzela hčerka Martina Bokan in takoj začela razmišljati o modernizaciji in razširitvi. Pri tem jo podpirata mož Damjan in sin.

Trenutno imajo 41 krav molznic in dnevno namolzejo od 550 do 600 litrov mleka. Večji del telic ostane na kmetiji za reprodukcijo, moška teleta pa prodajo. Večina njihovega mesa preko posrednika konča v Avstriji.

Vedno težje do zemlje

Eden večjih problemov slovenskih kmetov je nakup zemlje, ki postaja vedno težji. To opažajo tudi Bokanovi, saj v okolici enostavno ni več kmetijskih površin, ki bi jih lahko kupili. Kmetje, ki se želijo širiti, se tako morajo posluževati najemnih pogodb.

Vsi krmni obroki živine zrastejo na njihovih poljih in travnikih, tako poskrbijo za sklenjen krmni krog. Vso silažo, od koruze, pšenice, tritikale in ječmena, do travne silaže, pridelajo tako sami in jih ne dokupujejo.

Razdrobljenost kmetije

Posebnost prekmurskih kmetij je razdrobljenost kmetijskih površin. Družina ima v lasti ali najemu več parcel, ki včasih niso niti v isti občini.

»Dopusta ni. Mogoče si vzamemo kakšen dan, da se peljemo okrog, to pa je vse. Privezan si 24 ur, vse dni v tednu in 365 dni na leto,« o življenju na kmetiji pravi Damjan Pintarič.

Odvečna birokracija

Pintarič izpostavi še odvečno birokracijo in če nimaš pomoči od uradnih institucij, preprosto ne zmoreš vsega sam.

Največ informacij Pintarič sicer pridobi na predavanjih, ki jih organizira Kmetijsko gozdarski zavod Murska Sobota ter z lastnim iskanjem na spletu in s pogovori z drugimi kmeti.

Bokanovi imajo z družinsko kmetijo še veliko načrtov, med drugim razmišljajo o reji bikov.