Tradicijo pridelave Ptujskega lüka je kot doto prinesla na moževo kmetijo

Anja Pignar je pri pridelavi Ptujskega lüka prisotna že od malih nog, najprej so ga pridelovali na njeni domačiji Kmetiji Majerič v Moškanjcih.

Tam sta s to dejavnostjo začela njen dedek in oče, nato pa se je poročila in dejavnost pridelave čebule nesla s sabo na Kmetijo Pignar v Zamušanih, to je bila ‘njena dota’, se rada pošali.

Kmetija Pignar ena izmed petih, kjer pridelujejo tradicionalni Ptujski lük

Tam ga danes pridelujeta skupaj z možem, pri delu pa jima pomagata še njena tašča in tast ter otroci, tako da so skupaj na kmetiji tri generacije.

»Naša družina je tipična družinska kmetija, zraven pridelave Ptujskega lüka se ukvarjamo še z živinorejo, na kmetiji pa trenutno živiva midva z možem, tast in tašča, stric in otroci, tako, da sta zdaj na kmetiji dve generaciji oziroma tretja že gor raste in upamo, da se bo v prihodnosti ukvarjala s tem. Občasno ob večjih delih pa seveda povabimo na pomoč tudi ostale sorodnike, znance, prijatelje,« pravi Anja Pignar.

Več kot 200-letna tradicija pridelave

Sicer pa, kot nam pojasni Pignarjeva, zgodba o Ptujskem lüku sega že več kot 200 let nazaj, ko so kmetje na Ptujskem polju začeli posebno triletno pridelavo avtohtone slovenske sorte čebule ‘Ptujska rdeča’, katero se trudijo na Kmetiji Pignar ohranjati še danes.

»Ptujski lük nosi za seboj že več kot 200-letno tradicijo pridelave. Lükarji so to tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Na našem območju ga prideluje le nekaj kmetij, tudi na naši kmetiji se trudimo, da to tradicijo ohranjamo še naprej,« pravi.

»Kar je z rokami narejeno, je najlepše narejeno«

Glavna posebnost pri pridelavi Ptujskega lüka pa je ta, da se celoten postopekpridelave čebule izvaja ročno, vse od sajenja do pobiranja čebule, pa tudi do čiščenja in pakiranja.

In ravno to da temu lüku posebno vrednost, obliko in okus, ker »kar je z rokami narejeno, je najlepše narejeno«, poudarja mlada pridelovalka čebule.

»Ptujski lük pridelujemo na naravi prijazen integriran ali ekološki način, to pomeni, da se vse dela ročno, torej pobira, sortira in pakira se ročno. Pridelava na tak način sicer traja nekoliko dlje, ampak menimo, da je ravno ta tradicionalna ročna pridelava v zemlji tista posebnost Ptujskega lüka, ki mu daje posebno aromo, ostrino okusa,« doda Anja Pignar.

Od leta 2011 naprej tudi zaščitena geografska označba

Od leta 2011 naprej pa je ta tradicija pridelave avtohtone slovenske sorte čebule tudi zaščitena s strani Evropske unije in določena izključno za ptujsko geografsko območje.

Zgodba o tem, da je Ptujski lük pridobil zaščiteno geografsko označbo se, po besedah Pignarjeve, zavrti nazaj v leta 2010, 2009 in 2008, ko sta Anjin oče Branko Majerič in gospod Miran Klinc razmišljala o tržni pridelavi rdeče čebule na Ptujskem polju in se je po prvem letu pridelka pokazalo, da bistvu sam pridelek čebule na polici nič ni vreden.

Zato sta takrat sklenila, da bosta skušala, ne samo pridelku, ampak tudi območju, na katerem se prideluje ta čebula, dodati neko dodano vrednost.

»In tako smo potem v letu 2011 pridobili odobritev iz Bruslja oziroma parlamenta, da je Ptujski lük pridobil zaščiteno geografsko označbooziroma specifikacijo zaščitene geografske označbe.

V tej specifikaciji so zapisane čisto vse omejitve, ki jih mi, kot pridelovalci te čebule, moramo spoštovati, če želimo ta produkt imeti. Torej ta označba pomeni tudi to, da moramo upoštevati pogoje pridelave, označevanja in trženja,« pravi Pignarjeva.

Pridelovalcev čebule je veliko, a le nekateri imajo pravi Ptujski lük

Pridelovalcev čebule je sicer v Sloveniji veliko, a poleg Kmetije Pignar se pravi Ptujski lük, točno takšen, kot mora biti, prideluje le še na štirih kmetijah na ptujskem območju, in sicer na Kmetiji Erhatič, Kmetiji Majerič, Kmetiji Horvat in Kmetiji Petrovič.

Na vseh teh petih kmetijah, se Ptujski lük prideluje na tradicionalen način in ročno, kmetije pa so združene v skupino pridelovalcev Ptujskega lüka z geografsko označbo, katere predstavnik je ravno naša sogovornica.

»Mi med sabo sodelujemo na ta način, da vse zadeve kar se tiče ptujskega lüka usklajujemo skupaj, recimo vsi imamo enako embalažo za ptujski lük,enak način pridelave in pakiranja, med sabo si pomagamo,« je dejala.

»Posebnost tega lüka je, da je nekoliko bolj sladek in oster«

Anjo Pignar smo povprašali še, kakšen pa je Ptujski lük po okusu oziroma zaradi česa je boljši od ostalih vrst čebule.

Kot pojasni, se pravi Ptujski lük prepozna po tem, da je srčasto-ploščate oblike, ima intenziven vonj po čebuli ter rdečo-rjavo barvo. Njegova posebnost pa je tudi ta, da je pakiran v manjši embalaži (rjava papirnata vrečka z geografsko označbo) in so vse čebule v embalaži približno enake velikosti.

Glede samega okusa, pa doda, da je je ta čebula nekoliko bolj sladka in ostra, za nekatere celo rahlo pekoča, primerna pa je za praktično vse jedi, še posebej za kakšne golaže, omake in solate.

»Zaradi vsebnosti sušine, ki jo ima, to je nekje med 13 in 14 odstotki sušine, smo ugotovili, da ima Ptujski lük ogromno sladkorja v sebi in zaradi tega so v bistvu jedi, ki vsebujejo to čebulo, malo bolj sladkaste. Prednost te čebule pa je tudi ta, da se ta čebula po toplotni obdelavi tak raztopi, da je dejansko skoraj več ne vidiš v jedi, omaki, ampak da samo gostoto in okus.

Mi recimo pristajamo na čebulo v vseh golažih, omakah, solatah, prilogah … več je daš, boljše je,« še pravi pridelovalka Ptujskega lüka Anja Pignar.

Sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.