Duhovnik, ki je hkrati najskrbnejši lastnik gozda v Pomurju: Ljubezen do narave in gozdov želi približati mladim
247
0
Duhovnik Janez Ferencek, ki že 28 let skrbi za župnijski gozd v Apačah in je lansko leto postal najskrbnejši lastnik gozda v Pomurju, poudarja ljubezen do narave in skrbi za naše gozdove, ki jih bodo lahko koristile kasnejše generacije.
»Duhovnik sem od leta 1987, malo bolj intenzivno z gozdom pa delam ta čas, ko sem v Apačah, 28 let,« začenja svojo zgodbo Janez Ferencek, ki je že desetletja predan ne le duhovnemu poslanstvu, temveč tudi skrbi za naravo in gozd v svoji župniji.
Za župnijski gozd rad poskrbi, ker se zaveda odgovornosti do premoženja župnije, vendar pa to ni edini razlog – z naravo je povezan že od majhnih nog. 
»Izhajam iz kmetije, kjer smo bili povezani z zemljo, z gozdom in vsem, kar pač tukaj zraven spada in tudi od tam izhaja moja ljubezen do tega,« razloži župnik.
In čeprav se morda komu zdi fraza »gozdovi so pljuča planeta« zdi nekoliko obrabljena, župnik Janez Ferencek ve, da je to še kako res.
Zaveda se, da so nam gozdove zapustili predniki in da se tudi današnja generacija mora potruditi, da bo tistim, ki prihajajo za nami, zapustila zdrave in polne gozdove.
»Za to, kar imamo mi, so nekoč poskrbeli naši predniki in tudi mi smo dolžni za mlade generacije in tudi mladim to ljubezen do narave in do gozdov približevati,« pove.
Zavod za gozdove Slovenije ga je lansko leto poimenoval za najskrbnejšega lastnika gozda na območju Pomurju.
V gozdu preživi izjemno veliko časa, njegove glavne naloge pa so predvsem odstranjevanje napadanih dreves, pogozdovanje in čiščenje plevela.
»Tukaj na tem področju podlubniki uničujejo iglavce, odstranjujemo napadena drevesa, kjer je prazen prostor, pogozdujemo, zasajujemo in tudi potem opravljamo nego, čistimo, plevel med mladimi drevesi,« pojasni najskrbnejši lastnik gozda na območju Pomurja.
Župnijski gozd v Apačah kot tudi druge gozdove v bližini pa je letos doletela velika naravna katastrofa.
»Neurje je 13. julija napravilo grozno škodo. Praktično skoraj malo manj kot 100 odstotkov je gozd uničen. Sedaj moramo to pospraviti in pripraviti, da se bo potem spet pogozdovalo,« je jasen župnik.
Ko bodo začeli pogozdovanje, prosi za pomoč tudi župljane: »Za pogozdovanje pa prosim župljane, sicer je dandanes vedno težje dobiti delavce, nekateri vendarle priskočijo na pomoč, sem pa vedno tudi sam zraven in delam in sadim.«
Nove sadike prejmejo od zavoda za gozdove, župnik pa kakšne gabre ali bukve dosadi tudi sam, iz manjših sadik, ki jih prinese iz drugega župnijskega gozda.
»Z Zavodom za gozdove Slovenije, območna enota Murska Sobota z izpostavo v Gornji Radgoni, odlično sodelujemo in sem jim vedno hvaležen, za njihove nasvete, za njihove spodbude in praktično za vse tisto, kar potrebujemo lastniki gozdov, da upravljamo z njimi,« še dodaja.
Morda v Pomurju res ne najdemo tako velikih gozdov kot drugje, ampak so tudi ti manjši izjemno pomembni. Vsak zase potrebuje veliko časa in vložene energije. Ne glede na to, kako veliki so gozdovi, pa je najpomembnejše zavedanje, da moramo za te skrbeti in jih ohranjati za generacije, ki prihajajo za nami.
Sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.
