VIDEO: Marko Slavič: »Ekološko kmetovanje ni trend, ampak edina prava pot«

V Skupni kmetijski politiki 2023–2027 je ekološko kmetovanje prepoznano kot ena osrednjih poti trajnostne pridelave hrane in doseganja okoljskih ter podnebnih ciljev, Strateški načrt Slovenije pa ga umešča med ključne vzvode za širitev ekoloških površin in večjo dodano vrednost kmetijstva.

V praksi se podpora izvaja prek neposrednih plačil z eko shemami INP08 ter prek razvoja podeželja z ukrepi IRP18 kmetijsko okoljska podnebna plačila in posebno intervencijo za ekološko kmetovanje, ki vključuje plačila za preusmeritev in ohranjanje, ob tem pa sistem dopolnjujejo naložbene podpore ter svetovanje in usposabljanja v okviru AKIS.

V tretji epizodi podkasta smo gostili Marka Slaviča, ekološkega kmeta iz Vučje vasi, ki je več let deloval tudi na Kmetijsko-gozdarskem zavodu kot kmetijski svetovalec, zlasti na področju ekološkega kmetovanja.

S svojo dvojno vlogo, kot kmet in kot svetovalec, ima edinstven vpogled v to, kako se strateški cilji kmetijskih politik prevajajo v vsakdanje delo na kmetiji.

Pot v ekološko kmetovanje kot prelomna odločitev

Njegova pot v ekološko kmetovanje se je začela leta 2005, v času, ko se je v Pomurju zaključilo obdobje intenzivne pridelave sladkorne pese. Ta je bila za številne kmetije pomemben vir dodatnega zaslužka, hkrati pa je njen umik odprl prostor za razmislek o drugačni usmeritvi.

Čeprav se z ekološkim kmetovanjem niso začeli ukvarjati prvi, je bil prav ta trenutek prelomnica, ko so se brez dolgotrajnega oklevanja odločili za preusmeritev kmetije.

Po njegovih besedah so že prej veliko razmišljali o ekološki pridelavi, brali in spremljali razvoj, a odločitev ni temeljila predvsem na finančnih izračunih.

»Videli smo, da je to edina prava pot,« poudarja Slavič in dodaja, da je kmetijstvo način življenja, ki ga moraš imeti res rad.

 

Ekološka kmetija kot celosten sistem

Začetki so bili fizično zahtevni, hkrati pa so zahtevali tudi spremembo razmišljanja. Njihov cilj ni bil zgolj pridelava surovin, temveč predelava in ponudba končnih izdelkov potrošnikom. Prepričanje, da je hrana pridelana z ljubeznijo in odgovornostjo, je zanj ključno vodilo.

Po njegovem mnenju je ekološko kmetovanje resen in profesionalen sistem, ne pa romantična predstava o vrtičkarstvu. V Evropi in svetu gre za gospodarski sektor, ki zahteva znanje, tehnologijo in premišljene odločitve, od obdelave tal do izbire certificiranega semena.

Poudarja tudi, da je ekološka pridelava dolgoročno vzdržna, saj temelji na ohranjanju naravnih virov. Ne uporablja fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil, obenem pa opozarja na pomen kroženja snovi in preprečevanja enostranskega izčrpavanja tal.

Nadzor, sledljivost in zaupanje potrošnikov

Delovanje v okviru pravil ekološkega kmetovanja zahteva nenehno učenje in prilagajanje. Slaviču je bilo zaradi dela v svetovalni službi lažje razumeti sistem nadzorov in certifikacije, vendar poudarja, da je ključno znanje iz prakse.

Ekološki certifikat pride po treh letih, dve leti trajajo preusmeritve, sledijo redni nadzori kakovosti pridelkov in izdelkov. Poleg tega imajo na kmetiji vzpostavljen HACCP sistem ter mednarodni standard IFS, ki dodatno krepi sledljivost in zaupanje.

»Ko imaš vzpostavljen sistem nadzora, se zaupanje potrošnikov samo krepi,« pravi in dodaja, da potrošniki vedno bolj prepoznavajo evropski ekološki znak kot jamstvo za enotne standarde v Evropski uniji.

Vloga spodbud in razvoj kmetij

Skupna kmetijska politika Evropske unije po njegovem mnenju že dolgo podpira ekološko kmetovanje, v zadnjih letih pa je poudarek še posebej na investicijah in promociji. Slovenija si je zastavila cilj, da do leta 2027 doseže 18 odstotkov ekoloških površin.

Na voljo je širok spekter razpisov, od nakupa mehanizacije do podpore dopolnilnim dejavnostim in kritju stroškov vstopa v ekološko kmetovanje. Ekološke kmetije so deležne tudi višjih nepovratnih sredstev, kar je za mnoge pomemben dejavnik pri odločitvi.

V preteklosti so se za ekološko pridelavo pogosteje odločale manjše kmetije, danes pa se vključujejo tudi večje kmetije, celo s 300 ali 400 hektarji. Slavič poudarja, da je vsak hektar, vključen v ekološko kmetovanje, pozitiven prispevek, ne glede na začetne motive.

Prenos znanja kot ključni dejavnik uspeha

Izkušnje kmetijskega svetovalca so mu omogočile, da je cilje politik opazoval z več zornih kotov. Prav prenos znanja in svetovanje vidi kot enega najpomembnejših elementov, brez katerega tudi najboljši ukrepi ne dosežejo želenega učinka.

Povezovanje med kmeti, svetovalci in drugimi deležniki po njegovem mnenju postaja vse pomembnejše in bo v prihodnjih letih še bolj v ospredju. Le tako je mogoče doseči trajne spremembe v ekološkem kmetijstvu in na podeželju.

Na koncu poudari, da mora kmetija najprej preživeti, vendar je ekološko kmetovanje tisto, ki dolgoročno zagotavlja stabilnost, kakovostno hrano in ohranjeno okolje. Po njegovem prepričanju je to pot, ki jo bo Evropska unija tudi v prihodnje vztrajno podpirala.

*Video je nastal v okviru projekta AgriNextGen.

Sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.