VIDEO: Goričko med naravo in preživetjem: Ali lahko kmetijstvo ostane povezovalna sila prostora?

V Dvorani Duše Škof v Gradu Murska Sobota je konferenca Zdravje v naših rokah v ospredje postavila vprašanja, ki segajo dlje od hrane na krožniku: trajnostno kmetijstvo, ohranjanje naravnih vrednot ter predvsem prihodnost življenja in dela na podeželju, še posebej v varovanih krajinskih območjih, kakršno je Goričko.

Zaključni del konference je bil namenjen razmisleku o kmetijstvu kot povezovalni zgodbi prostora, od pridelave in krajine do turizma, kulinarike in lokalne skupnosti.

Okroglo mizo z naslovom Kmetijstvo kot povezovalna sila Goričkega je moderirala Anja Vučkič, novinarka Mojih Medijev in televizije IDEA.

V razpravi so sodelovali Boštjan Ferenčak, vodja svetovalne službe pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Murska Sobota, Andrej Smodič, direktor Javnega zavoda Krajinski park Goričko, Bine Volčič, ponudnik gastronomije in sodelavec lokalnih kmetov, Štefan Martinec s kmetije Mali raj ter Silvester Kranjec z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V ospredju je bilo preprosto, a zahtevno vprašanje: kako lahko kmetijstvo na Goričkem hkrati podpira varstvo narave, lokalni razvoj in kakovost življenja – in pri tem tudi preživi?

Goričko kot dom, krajina in potencial, a tudi skrb

Razprava se je začela z uvodnim vprašanjem, kaj je za sogovornike največja posebnost Goričkega. Odgovori so bili različni, a povezani v skupno nit: Goričko je dom, obenem pa kulturna krajina, ki jo stoletja soustvarjata človek in narava.

Ferenčak je Goričko opisal kot pestro kulturno krajino, kjer sta narava in kmetijstvo dolgo sobivala. Želi si, da bi tako tudi ostalo.

Smodič je izpostavil osebno vez: »Jaz ga vidim v prvi vrsti kot svoj dom. In seveda nam ni vseeno, kaj se s tem dogaja.« Poudaril je, da ima Goričko veliko potencialov, a se jih pogosto premalo zavedamo in da bo ključ, ali bomo znali ‘navidezne slabosti’ preobrniti v prednosti.

Volčič, ki se je na Goričko preselil od drugod, je kraj doživel kot mir, naravo, skupnost in kot prostor, ki ga prišlek morda res vidi drugače: z več romantike, a tudi z večjo sposobnostjo prepoznati priložnosti.

Najbolj neposredno in s precejšnjo stisko pa je spregovoril Martinec, ki je opozoril na realnost malih kmetij: administracija, predpisi, stroški, nadzori in občutek, da se iz dneva v dan povečuje breme, ne pa tudi možnosti: »Vedno bolj me skrbi za Goričko, predvsem za to kmetijstvo, ker je obremenjeno z dajatvami, s papirji in vsem tem.«

Kranjec pa je že v uvodu poudaril potrebo po povezovanju in prenosu dobrih praks: da se zgledi od drugod lahko prenesejo tudi na Goričko in da je prav to pot, kako ohraniti kraj »v najlepši možni podobi«.

Ključno ozadje razprave je bil okvir skupne kmetijske politike, ki za območja, kakršno je Goričko, predvideva posebne pristope. Kranjec je razložil, da temelji izhajajo iz določitev območij Nature 2000 in območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, torej iz strokovno prepoznanih naravnih, kulturnih in krajinskih značilnosti ter naravnih omejitev za pridelavo.

Namen posebnega okvira je po njegovih besedah jasen: vzpostaviti ukrepe, ki omogočijo ravnovesje med pridelavo, ohranjanjem narave in življenjem ljudi: da območje ne postane »naravni rezervat zgolj za obiskovalce«, ampak ostane prostor prebivalcev.

Živinoreja, travniki in zaraščanje

Ferenčak je izpostavil realne omejitve kmetovanja na Goričkem: razdrobljeno strukturo zemljišč, visoko starostno strukturo nosilcev kmetij, šibek interes mladih za prevzeme ter dodatne naravovarstvene zahteve. Ukrepi območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost so zato po njegovem mnenju ključni za finančno stabilnost kmetij.

Toda razprava je hitro odprla večjo dilemo: kaj se zgodi, če živinoreja upade do točke, ko travniške površine nimajo več »odjemalca«?

Ferenčak je opozoril, da je na Goričkem pomemben delež travniških površin, ki jih ni mogoče kar preorati v njive in če ni živinoreje, grozi zaraščanje. To ne bi bila le kmetijska, temveč tudi krajinska in turistična sprememba: zaraščena krajina pomeni izgubo odprtih habitatov, drugačen videz prostora in posreden udarec tudi turizmu.

V tem kontekstu je omenil konkretne ukrepe, kot so Gorički travniki: omejitve košnje, obvezna raba ali odstranitev biomase ter puščanje dela nepokošene površine zaradi biodiverzitete. Ukrepi delujejo, a le, če se ujemajo z realnimi možnostmi kmetij, ki se že tako borijo z delovno silo, časom in stroški.

Zgodba kmetije Mali raj: »Samo od kmetijstva ne gre«

Martinec je v razpravi predstavil eno najbolj nazornih zgodb o tem, kako se kmetija na Goričkem sploh lahko ohrani. Ključna ugotovitev je bila brez olepševanja: samo osnovna kmetijska dejavnost ni dovolj.

Opisal je razvoj kmetije Mali raj, od kultiviranja zaraščenih površin in reje drobnice, do gradnje sirarne, prehoda na mlečne pasme in nato še razvoja turizma. A tudi to ni bilo dovolj: stroški so rasli, obseg dela se je povečal, delo je postalo stalno (tudi sobote in nedelje), pojavile so se težave z zaposlovanjem, nadzori in finančnimi pritiski.

Prelom pa je prinesla nova dodana vrednost: naravna kozmetika na osnovi kozjega mleka, ki jo razvija hčerka in ki danes, po besedah Martinca, praktično »drži« kmetijo pokonci.

S tem je Martinec postavil osrednjo tezo okrogle mize v zelo osebno obliko: če hočemo ohraniti krajino, naravo in kmetijstvo, moramo omogočiti dodano vrednost in več stebrov preživetja.

Razlogi za nerentabilnost osnovne pridelave so po njegovem konkretni: manjši pridelki na gričevnatih območjih (primerjava pšenice/tritikale z ravnico), enaki stroški storitev, gnojil, škropiv, dodatne težave z divjadjo. Zaključek je bil oster, a stvaren: brez možnosti za nadgradnjo bi marsikdo »že davno prodal in zaprl«.

Turizem: romantika od zunaj, a tudi realna priložnost

Volčič je Goričko opisal kot enega zadnjih večjih prostorov v Sloveniji, kjer je narava še relativno neokrnjena, in prav to vidi kot največjo dodano vrednost.

Razume, da se sliši romantično, a je poudaril potencial sodelovanja med turističnimi ponudniki in lokalnimi kmeti: goste je treba usmerjati v »male luštne zgodbice,« na kmetije, po lokalne izdelke, in iz tega graditi širšo prepoznavnost.

V nadaljevanju je dodal pomembno primerjavo. Turizem v Sloveniji je marsikje prenasičen (Bled, Brda, Ljubljana …), ljudje pa vedno bolj iščejo umik, mir, tišino – in to Goričko ima. Po njegovih izkušnjah gostje pogosto sprva rečejo: »Pa kje ste vi našli to? Res ste daleč.« A šele po prespani noči razumejo, kaj pomeni tišina in zrak – in takrat so pripravljeni tudi plačati.

Njegova poanta je bila jasna: Goričko se ne sme spremeniti v masovni turistični produkt, a ima veliko prostora za rast, če bo imelo zgodbe in ponudbo skozi vse leto.

Krajinski park kot ovira?

Eden občutljivejših delov razprave se je dotaknil razširjenega prepričanja, da Krajinski park Goričko in varstveni režimi »škodujejo kmetom« ter prinašajo več omejitev in papirologije. Smodič je na to odgovoril neposredno: v praksi pogosto manjka konkretizacija, ko ljudje poskušajo natančno povedati, katera omejitev izhaja iz zakona parka.

Poudaril je, da številne omejitve (na primer glede fitofarmacevtskih sredstev, vnosa hranil) izhajajo iz širše zakonodaje in kmetijske politike, ne nujno iz režima parka. Kot realnejšo točko trenja je omenil gradbene posege, kjer so potrebna soglasja, a tudi tam naj bi bil delež zavrnitev nizek.

Hkrati je priznal, da je veliko dela v ozaveščanju in da mora upravljavec zavarovanega območja postati bolj »integralni del okolja«. Tudi zato se zavod po njegovih besedah usmerja v bolj zgledno prakso: ekološko upravljanje zemljišč, vstop v ekološke sheme ter konkretne projekte (na primer vzpostavljanje aktivnosti, ki pokažejo, da zavod ni le »tisti, ki zahteva«, ampak tudi tisti, ki v prostoru živi in dela).

Kolektivna znamka

Razprava se je dotaknila tudi trženja in skupnega nastopa. Smodič je spomnil, da kolektivna znamka Krajinskega parka Goričko obstaja od leta 2011 in je bila prva znamka zavarovanega območja v Sloveniji. A priznal je, da ideja zadnja leta ni živela, kot bi lahko.

Ključna novica iz razprave: na terenu je izražena potreba po prenovi, zato naj bi v prihodnjem obdobju prišlo do revitalizacije znamke. Pomemben poudarek: trženje se mora začeti doma, tudi zato, ker na Goričkem živi okoli 18.000 ljudi, ki pogosto ne poznajo dovolj dobro lokalnih produktov z »drugega konca« območja.

Martinec je skupni nastop podprl, a dodal realnost: najprej mora vsak poskrbeti, da preživi. Šele nato pride povezovanje, razvoj, investicije. In ravno tu se krog spet zapre, pri stroških, oddaljenosti, infrastrukturi in administraciji.

Administracija in nadzori

Najbolj čustveno in konkretno je Martinec opisal pritisk administracije in nadzorov. Povedal je zgodbo o nadzoru zaradi suma dela na črno, ki ga je doživel kot ponižujoč in demotivirajoč, primer, kako »banalne« situacije lahko človeka vržejo leto nazaj v energiji in volji.

V isti sapi je izpostavil še problem stroškov, ki jih trg ne priznava: analize, kontrole, veterinarski ukrepi (omenil je cepljenje in stroške na ravni tisočev evrov), ter dejstvo, da so kriteriji pogosto enaki za kmetijo v turistično in infrastrukturno bolj ugodnem okolju ter za kmetijo »Bogu za hrbtom ob madžarski meji«.

Njegova ključna ugotovitev: če želimo ohraniti neintenzivno kmetijstvo, ki ustvarja krajino, biodiversiteto in privlačnost prostora, mora sistem najti način, da takšno delo tudi dejansko vrednoti, ne le deklarativno.

Kranjec je pojasnil, da so podpore območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost namenjene kritju dodatnih stroškov kmetovanja v težjih pogojih. Poudaril je, da država s tem priznava: pridelava je dražja. Hkrati pa je poudaril tudi širši učinek: ohranjanje zemljišč v rabi, preprečevanje zaraščanja ter pomembno za varovana območja, tudi omejevanje pretirane intenzifikacije.

Martinec je priznal, da se podpora pozna, ker pokrije »osnovne minimalne stroške«, a poudaril, da je za neintenzivno kmetijstvo, kjer so pridelki manjši, stroški spravila pa podobni, to pogosto še vedno premalo. Slabši izplen pomeni dražje spravilo na enoto, manj sena, več dela – in krog se ponavlja.

V razpravi je bilo omenjeno tudi, da so težave pogosto povezane z evidencami in vključenostjo v sistem: če se neka površina ne vodi ustrezno v sistemu, to pomeni škodo tako za upravičenca kot tudi za državo.

Ko je beseda tekla o turizmu, je Smodič opozoril na koncept nosilne sposobnosti okolja, koliko obiskovalcev lahko prostor prenese, da ga ne degradiramo. Opozoril je na slovenske primere prenasičenosti, kjer se danes investira celo v omejevanje obiska, medtem ko ima Goričko še dovolj prostora za razvoj.

Njegov pogled: v naslednjih desetletjih se ni bati, da bi prag dosegli, vendar je prav, da se o meji govori sproti, in da se razvoj vodi tako, da ostane skladen z naravo in življenjem domačinov. Poudaril je tudi, da dopolnilne dejavnosti niso le sirarstvo ali turizem, lahko so zelo različne, od storitev do drugih oblik dela, ki pomagajo kmetiji preživeti.

Pomlajevanje, večja gospodarstva, več stebrov in sodelovanje

Ferenčak je v zaključku orisal verjeten trend: število kmetij se bo v prihodnjih letih zmanjšalo, kar samo po sebi ni nujno slabo – če se površine ohranijo obdelane in preidejo na gospodarstva, ki bodo dovolj velika, da bodo konkurenčna. Ključ je, da se prepreči stagnacija in propad, in da se sproži proces pomlajevanja.

Na drugi strani je Volčič odprl zelo praktičen problem sodelovanja med turizmom in kmeti: logistika. Če želi turistični ponudnik sestaviti lokalno ponudbo, mu pobiranje sestavin vzame cele dneve. Kmetom pa se ne splača voziti manjših količin. Kot eno od idej je omenil možnost organiziranega sistema zbiranja in distribucije (na primer »kombi«), ki bi povezoval ponudnike in olajšal kratke dobavne verige.

Smodič je zaključil z bistvom: ključ je, da življenje ostane na Goričkem. To je v rokah prebivalcev, institucij in odločevalcev. Potrebni bodo novi koncepti, več medsebojnega razumevanja in resnično sodelovanje, s »fantazijo«, z idejami, z vztrajnostjo in dolgo sapo.

Ko je moderatorka za konec vprašala, ali lahko rečemo, da je prihodnost Goričkega v sodelovanju, je odgovor zvenel skoraj kot opozorilo: že dvajset let govorimo isto, stvari se spreminjajo, a počasi.

Goričko kot zgodba, ki jo je treba sestaviti skupaj

Zaključni del konference je pokazal, da je Goričko hkrati prostor izjemne narave in prostor zelo konkretnih življenjskih izzivov. Kmetijstvo tukaj ni samo gospodarska panoga, temveč temelj krajine, ki ustvarja biodiverziteto, podobo prostora, identiteto in možnost za turizem. A da bi to ostalo živo, ne zadošča le dobra volja.

Okrogla miza je razgrnila osnovno resnico: trajnostni razvoj varovanega območja ni romantika. Je ravnotežje med naravo in pridelavo, med lokalnim in trgom, med nadzori in zaupanjem, med omejitvami in podporo, med preživetjem danes in vizijo jutri.

In če je bila v razpravi ena skupna točka, je bila ta: Goričko lahko ostane obdelano, živo in prepoznavno le, če se bodo institucije, kmetje, turizem in skupnost začeli še bolj sistematično povezovati, ne samo v besedah, ampak v praksah, ki bodo ljudem omogočile, da na Goričkem ne le živijo, temveč tudi dostojno preživijo.

*Dogodek je del projekta AgriNextGen.

Sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.